Stičišče aktualnih informacij o življenju in delovanju pripadnikov slovenskih manjšin v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in na Hrvaškem.

6. september 2017 ob 10:02 Italija

»Predstavljam si dedka, kako se ponoči odpravlja v Bazovico ...«

Intervju z antropologom Giovannijem Kezichem - Njegov dedek je na prvem tržaškem procesu zagovarjal Franeta Marušiča
Giovanni Kezich
Giovanni Kezich. Foto: Primorski dnevnik

Giovanni Kezich je prijazen antropolog, strokovnjak za tradicije in kulturno dediščino, direktor Muzeja navad in običajev v kraju San Michele all’Adige pri Trentu. Obenem je sin slavnega filmskega kritika Tullia ter vnuk drugega Giovannija, odvetnika, ki je na prvem tržaškem procesu zagovarjal Franeta Marušiča, enega od Bazoviških junakov, in je 6. septembra 1930 prisostvoval usmrtitvam. Ta je bila osrednja tema najinega pogovora.

Muzej navad in običajev, ki ga je leta 1968 odprl etnoantropolog italijanskega in češkega porekla Giuseppe Šebesta, je dokaj velik, sestavlja ga 40 dvoran. Uredili so ga v prostorih nekdanjega samostana, ki je dolga leta gostil enega od treh znanih avstrijskih kmetijskih zavodov (prvi ravnatelj je bil Moravec Edmund Mach); drugi je bil na Madžarskem, tretji pa v Poreču. »Stalna razstava je posvečena predvsem gospodarskim dejavnostim na območju Trenta, od kmetijstva in pastirstva do obrtništva in kovinarstva. V teh dolinah se je namreč svoj čas razvila samozadostna družba,« pravi Kezich, ki je obenem tudi strokovnjak za pustne prireditve in tradicije. V okviru evropskega projekta je v sodelovanju s tujimi partnerji, vključno z raziskovalci iz Ljubljane, poglobil to temo. »Rekonstruirali smo skupno evropsko podobo obredne maškarade pred srednjeveško nadgradnjo, ko se je vse skupaj sprevrglo v pustno burko, kakršno poznamo danes. Obiskali smo med drugim tudi Hrušico, Ptuj in druge slovenske vasi; s kolegi Slovenskega etnografskega muzeja smo razvili lep prijateljski odnos.«

Od kod je bil vaš dedek, po katerem ste dobili ime?
Rodil se je v Splitu, mislim da leta 1894. Umrl pa je dokaj zgodaj, in sicer v prometni nesreči pri spomeniku s toskanskimi volkovi pri Štivanu, če se ne motim v začetku leta 1962.

Kdaj pa se je družina preselila v Trst?
Dedek je bil še otrok, približno ob prehodu v novo stoletje. Kasneje pa je ohranil stike s splitskimi sorodniki.

Kateri je bil pogovorni jezik v družini Kezich?
Nisem prav gotov, to bi težko definiral. Dedka sem slišal govoriti vedno italijansko, čeprav sem bil ob njegovi smrti še majhen. Zagotovo je govoril hrvaško in bržkone tudi slovensko. To je bila podjetniška družina, ampak iz ljudskega sloja. Moj pradedek Frane je trgoval z vinom, v Trst pa se je preselil zato, da bi tu odprl nekaj gostiln in trgoval z dalmatinskimi vini. Kot si lahko predstavljate glede na blago, ki ga je prodajal, je bil posel dokaj uspešen ... (smeh)
Družina gotovo ni sodila med ugledne splitske rodbine, kakršna je bila recimo družina Bettiza. Domnevam, da je bil v naši družini pogovorni jezik hrvaški, a kdo ve. Vprašanje jezikov je bilo v Splitu v drugi polovici 19. stoletja, ko je bil v mestu med drugimi dejaven Antonio Bajamonti, precej zapleteno.

Vaš dedek pa je odrastel v Trstu, kjer je pozneje postal odvetnik.
Najprej je kot avstro-ogrski vojak sodeloval v prvi svetovni vojni, s Kaiserjägerji (lahko pehoto) so ga poslali na fronto v Galicijo. Ker je pred to izkušnjo začel študirati pravo v Gradcu, kjer je pridobil osnovno znanje, se mu je ob koncu vojne ponudila možnost nekih olajšav, po katerih je lahko razmeroma hitro diplomiral na univerzi v Padovi. Tako je postal odvetnik.

Mislite, da je poznal družino Frana Marušiča?
O tistem dogajanju vem v glavnem to, kar vam bom zdaj povedal. Leta 1930 je sprejel vlogo njegovega zagovornika po uradni dolžnosti, in sicer v kontekstu Posebnega sodišča, kar nedvomno ni bilo nekaj enostavnega. Na dan izvršitve smrtnih kazni pa se je odpravil v Bazovico, da bi prisostvoval ustrelitvi. To je seveda pravica zagovornika in on se je tako odločil, kar mu gre šteti v čast, ker gotovo ni bilo prijetno.

Ali drži, da je bil vaš dedek tisto jutro edini odvetnik na bazovski gmajni?
Tega ne morem z gotovostjo trditi. Glejte, pred nekaj dnevi sem tu v Bocnu našel star kovček z zanimivo vsebino. Veste, moja družina se je večkrat selila – iz Trsta v Milan in nato v Rim, jaz pa sem prišel še do Bocna. Marsikaj smo po poti izgubili. No, v tem kovčku sem našel stare časopisne članke o odvetniški dejavnosti mojega dedka. Po prvem pregledu lahko samo rečem, da je bila sodna kronika v 20. in 30. letih kakovostna, rad pa bi razumel kaj več o njem in o posledicah njegove poklicne dejavnosti. Vem vsekakor, da je bil zelo občutljiv in dovzeten za zagovarjanje Slovencev in Hrvatov v Trstu. To je gotovo.
Po drugi svetovni vojni, v izredno občutljivem lokalnem kontekstu, pa bi lahko rekli, da je do neke mere simpatiziral z Jugoslavijo. Vedel je, da podobna država z več narodi v Italiji – ne glede na obliko režima – ne bi mogla obstajati, to pa zato, ker je zelo dobro poznal italijanski rasizem, še posebno rasizem obmejnih Italijanov.

Ali je dedkov odnos do slovenskih in hrvaških strank, začenši z nastopom na Posebnem sodišču, škodil njegovi poklicni poti?
Marsikaj je moral pretrpeti, tablo njegove odvetniške pisarne so na primer redno mazali. Vseeno pa je užival določen ugled. Ko so ga okrog leta 1944 aretirali Nemci, se je kak vplivnež iz tržaškega aparata angažiral zanj in dosegel njegovo izpustitev. Verjetno se tem ljudem ni tako hudo zameril.

Ali ste vse to izvedeli od svojega očeta, slavnega filmskega kritika Tullia Kezicha?
Veste kaj, moj oče je zelo zgodaj zapustil Trst, ker je v tamkajšnjem ozračju v 50. letih zelo jasno občutil zamere do intelektualcev slovanskega izvora. Želel je rezati s preteklostjo, vključno z Jugoslavijo, kamor ni hotel nikoli iti. Pa čeprav smo imeli in še vedno imamo sorodnike na Rabu. Očetovemu pravemu bratrancu Vladu Vukoviću so na otoku kot padlemu za svobodo postavili spomenik. Po drugi strani pa je moja mati istrska Italijanka, sicer levičarka, ki pa izhaja iz družine, ki gotovo ni bila levičarska in je od blizu spremljala vprašanje istrskega begunstva. Skratka, Jugoslavija je bila pri nas doma tabu tema. Nihče me ni spodbujal h gojenju lastnih korenin, vključno z vračanjem k hrvaškemu jeziku. To zadnje sodi navsezadnje med novejše kulturne premike, kakršnih si v 60. letih ne bi mogli predstavljati. Kdo bi si takrat mislil, da bi tiste stare korenine in zgodbe lahko kdaj bile pomembne tudi za prihodnost.

Predstavljam si, da ne veste, kako je dedek gledal na celotno zadevo o Bazoviških junakih, na obtožbe, proces in žalostni epilog ...
Pred sabo imam samo prizor, o katerem se je pripovedovalo v družini in ki si ga moj oče verjetno niti ni živo spominjal, saj je bil takrat star komaj dve leti. Podoba dedka, ki se ponoči v naši hiši v Ul. Palestrina (to so po njegovi smrti porušili) živčno pripravlja na odhod v Bazovico, na ogled eksekucije, je nekakšna družinska ikona. Predstavljam si ga, kot da bi ga sam videl.

Aljoša Fonda


Več novic na www.primorski.eu

Zadnje objave Slovencev v Italiji