Stičišče aktualnih informacij o življenju in delovanju pripadnikov slovenskih manjšin v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in na Hrvaškem.

25. avgust 2017 ob 10:43 Italija

»Sovražnikom sem odpustil, njihovim teorijam pa ne«

Pisatelj Boris Pahor bo jutri slavil 104. rojstni dan
Boris Pahor
Boris Pahor. Foto: Primorski dnevnik

TRST - Mladinska knjiga in Cankarjeva založba bosta tudi letos počastili rojstni dan pisatelja Borisa Pahorja - tokrat z druženjem v novi knjigarni Mladinska knjiga v Izoli in sveže izdanim zbornikom Moč povezav. Publikacija vsebuje prispevke z znanstvenega simpozija o reviji Zaliv, ki je potekal aprila na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti ter je, poleg vloge tržaške revije, osvetlil tudi Pahorjevo prijateljevanje s pisateljem Edvardom Kocbekom. Predstavitev zbornika bo danes ob 17. uri, pogovor z Borisom Pahorjem in urednikom Zdravkom Dušo bo povezovala novinarka Neva Zajc.

Pisatelja bosta počastila tudi založba Mladika in Društvo slovenskih izobražencev; na Študijskih dnevih Draga bodo v petek, 1. septembra, predvajali francoski dokumentarec Boris Pahor - portret svobodnega človeka. Ob pisatelju bo prisotna tudi režiserka Fabienne Issartel.
Pred 104. rojstnim dnem, ki ga bo slavil jutri, smo se s Pahorjem pogovorili na njegovem domu nad Tržaškim zalivom. Slavljenec je bil v presenetljivi formi, kot običajno na tekočem z vsem aktualnim dogajanjem. Beseda je tekla o marsičem, pogovor pa sva začela pri reviji Zaliv in njej posvečenem zborniku.

»Predsednik Mladinske knjige Peter Tomšič je želel, da bi bil jaz avtor knjige Moč povezav. Zato sem napisal daljši predgovor, ki nosi naslov Spomenik rajnki reviji Zaliv, objavili pa smo tudi dva moja prispevka k javni tribuni, ki jo je Društvo slovenskih pisateljev priredilo leta 1985 in 1987 v Cankarjevem domu. Zbornik sem tako posvetil ženi Radoslavi, brez katere – kot sem že večkrat povedal – ne bi mogel izdajati revije, in Tonetu Partljiču, takratnemu predsedniku Društva slovenskih pisateljev, ki je želel, da bi nastopil v Cankarjevem domu v času, ko so v meni na splošno videli sovražnika Jugoslavije. Čeprav v resnici nisem bil proti Jugoslaviji, bil sem proti pobojem in za to, da bi OF ostala pluralistična. Prvi prispevek nosi naslov Narodne identitete ni mogoče rešiti z ideološkim ekskluzivizmom, drugi pa Pomen zgodovinskega trenutka. Na mojo željo je v zborniku objavljen tudi zapis Humanizem proti nasilju, ponatisnjen iz revije Prostor in čas, napisan v času, ko so nas napadali zaradi našega poudarjanja humanizma, češ, da je zastarel.

Avtorji zbornika Moč povezav pa so vsi, ki so sodelovali na aprilskem simpoziju o Zalivu na sedežu Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Teh prispevkov je sedem.«

Zakaj ste predgovor naslovili Spomenik rajnki reviji Zaliv?
Tisti simpozij je bil spomenik, ki so ga na akademiji postavili reviji, po njeni smrti, kot se običajno to dela ... V čast reviji in njenim sodelavcem, ki so bili zelo pomembne osebnosti. Zato sem naposled tudi sprejel predlog Petra Tomšiča, da mi v Tivoliju postavijo spomenik. Najprej sem bil proti, spomenikov se ne postavlja živim ljudem. Gospod Tomšič pa je bil mnenja, da je to sicer spomenik meni, ampak v čast reviji Zaliv in njenim sodelavcem.

V predgovoru sem želel osvetliti tudi nenavaden pomen romana V labirintu, zaradi katerega se je Nova revija začela zanimati za ideje Zaliva. V predgovoru je to na kratko omenjeno, vam pa bi rad to bolj obširno pojasnil. Ko je bila knjiga, leta 1984, že pripravljena za tisk, je Slovenska matica dobila telefonski klic: preden boste s knjigo izšli, bi se radi pogovorili z Borisom Pahorjem. Bila je Udba. Šel sem na založbo, prišel je nek gospod in zanimalo ga je, zakaj sem napisal roman. Z odgovorom je bil očitno zadovoljen, urednik Bogo Grafenauer pa je nato zapisal, da je Slovenska matica knjigo izdala, ker ima Boris Pahor pač že toliko ugleda, da ima pravico povedati svoje ideje.

In kako se je glasil vaš odgovor agentu Udbe?
Rekel sem mu, da mu ne morem na kratko povedati, zakaj sem napisal roman. Ta knjiga je mikstum. Predvsem obravnava, realistično, kaj se je pri nas dogajala 1948. leta, ko je Tito vrgel Jugoslavijo iz Internacionale. V resnici je Tito poskusil vse, da bi ostal v njej ... in naredil je tudi Dachavske procese, da bi dokazal, da je tudi sam kot Stalin. Procese, na katerih ni nihče kriv, a so vsi krivi. Vsi tisti tovariši so bili nedolžni. Tudi mene bi bili lahko obsodili, ker sem bil bolničar. Ampak hvala bogu, da smo taboriščniki lahko bili bolničarji, kuharji!

Gospodu sem povedal, da je moja sestra nekega dne prišla domov z bunko na glavi, ker so jih stalinisti mlatili s stoli. Vse se je začelo podirati, tudi tam, kjer so bili prej, oprostite izrazu, kot rit in srajca. To je bil hokus pokus in mi smo najbolj plačali zaradi šole, ker so slovenski komunisti postali fašisti, Tito je postal fašist, nas pa so zmerjali z nacionalisti, ker smo zagovarjali slovenske šole. Angleži so v šole sprejeli nekatere domobrance, a tudi begunce, ki niso bili domobranci, ampak so zapustili Jugoslavijo, ker niso hoteli postati komunisti – naenkrat je bil vse fašizem.

Povedal sem mu, da mi očitajo, da v tak roman, ki je napol zgodovinski, ne sodijo ljubezenska pisma, ki sem si jih izmenjal s svojo francosko zaročenko Arlette; v življenju sem se zaročil samo takrat, imel sem jo zelo rad, dve leti sva si pisala. Tista pisma seveda niso reševala tržaškega vprašanja, reševala pa so mene ...

Povedal sem mu, da sem vključil tudi srečanje v Celovcu, ki sem si ga izmislil, da bi lahko zapisal, da imajo tudi na Koroškem levičarsko agenturo iz Ljubljane, ki rešuje nacionalno vprašanje po svoje. Omenil sem mu pogovore z Albinom Bubničem, s katerim sem bil prijatelj v semenišču in sem ga kasneje obtoževal, zakaj je postal komunist. Menil sem, da bi moral imeti bolj primorsko linijo. Pogovore z vodjo gledališča Jožetom Babičem, ki je bil hud komunist in je tudi napadal; rekel sem mu, da se nima kaj razburjati, nacionalnega vprašanja ne moreš reševati na podlagi ideologije. Tistemu gospodu sem povedal, da sem to deklariral že v Sidru leta 1953, v Zalivu o tem redno pišem, zdaj pa tudi v romanu ...

V labirintu je naposled izšel.
Ko je knjiga izšla, se je ljubljansko kulturno okolje naenkrat spraševalo, kako je mogoče, ko pa na treh ali več mestih govorim proti ideologiji. Takrat se je zame začela zanimati Nova Revija, Spomenka Hribar je napisala obsežno študijo o politiki v romanu V labirintu, Dimitrij Rupel pa me je intervjuval za Novo Revijo. Od Igorja Omerze sem sedaj izvedel, da je Udba prebrala tisti intervju preden je šel v objavo. Pravzaprav je bila o vsem na tekočem.

Vas pa ni cenzurirala.
V tem primeru je celo dala dovoljenje ... Nek šolski nadzornik mi je nekoč rekel, naj se nikar preveč ne mučim, naj nimam preveč negativnih pogledov, saj imam v centralnem komiteju nekoga na svoji strani.

Pred nekaj meseci so na Kongresnem trgu v Ljubljani odkrili spomenik vsem žrtvam vojn. Spomenik sprave je v resnici zanetil številne polemike. Kako gledate nanj?
Ne gre mi v račun, da sestavljata spomenik dva stebra. Zakaj dva, če gre za pomiritev, enotnost? Če ne drugače, bi jaz postavil en steber iz dveh barv, ki bi se umetniško spremenili v eno samo. Zato sem v svojem nagovoru ob odkritju spomenika v Tivoliju citiral Kocbeka, ki je bil eden glavnih v narodnoosvobodilnem boju. Stoletja smo živeli v imenu humanizma, kljub podložnosti je vsa naša literatura bila v duhu humanizma, nič nismo pisali, kar bi bilo negativno za človeka. Za časa NOB pa smo vse to zavrgli in se spoprijeli med sabo. Zdaj je čas, da podpremo Kocbekovo obsodbo tistih, ki so likvidirali njegove nasprotnike - domobrance, njegovo izjavo, da je to bila velika napaka. To je največji primer humanizma, ki se približuje že krščanstvu: odpusti in imej rad. Nekatere stvari, ki jih zahteva krščanstvo, so po mojem mnenju nemogoče, na primer ljubi svojega sovražnika. Jaz pravim: odpusti svojemu sovražniku. Ljubil pa ga ne bom.

Ste svojim sovražnikom odpustili?
Sovražnikom sem odpustil, ne pa teoriji, v imenu katere so delovali. Razlog, zaradi katerega so to počeli, je treba obsoditi. Nikoli pa nisem bil med tistimi, ki trdijo, da je treba sovražiti cel narod ali celo želeti njegovo uničenje. Najbrž je zato Thomas Pois v predgovoru nemški izdaji Nekropole zapisal, da je ta knjiga darilo za Nemce.

Veliko ste doživeli, veliko dosegli. Imate ob 104. rojstnem dnevu še kakšno željo, še kak načrt?
Nikoli nisem mislil, da bom dočakal ta leta, da se bo življenje tako podaljševalo. Še vedno rad pišem: vsak dan sedim v kuhinji in tipkam. Nabralo se je za okrog trideset strani zapiskov, razmišljanj, opisov raznih srečanj – tudi o tem bom kaj napisal. Začel sem pisati tudi daljši tekst o Edvardu Kocbeku, o njegovem pogledu na Osvobodilno fronto, odnosu do vere in krščanstva, o njegovih kritikah Cerkvi. Če bom mogel, bi rad napisal tudi nekaj o svojem odnosu do vere, kako sem iz bogoslovca postal socialdemokrat, sledil Spinozi, ki pravi »deus sive natura«, da sta bog in narava ekvivalentna. V tem smislu se vsako jutro priklonim pred skrivnostjo božanskega vesolja. Včasih pozabim in se opoldne. Jezusa spoštujem in občudujem, zaradi tega pa nisem postal kristjan. Če bi bil bog vsemogočen, bi po mojem moral ravnati drugače. Morda je brezbrižen, dober pa ni. Tisti, ki trpijo, zanj ne obstajajo. Komu na čast vse to zlo?


Več novic na www.primorski.eu

Zadnje objave Slovencev v Italiji